na tem mestu bi moral zapisat ljubezensko pesem in nekrolog. pesnit ne znam, zato bom glede prvega kratek: naj gori, stotisoč hirošim! naj gorijo, če se jim že gori… namesto nekrologa pa naslednje: davno tega sem plesal z žensko, ki je bila večja kot desetletje. najbolj fakin’ žlahtno desetletje, da se razumemo. v leseni koči sredi pizde materine me je pograbila in nisem imel izbire. tudi ona je ni imela. moji so itak vsi že mrtvi, bi navidez ravnodušno, v resnici pa z dobro premišljeno in na ravno pravem mestu vstavljeno dozo patetike razložila vsakomur, ki bi jo bil voljan poslušat. teh pa takrat ni bilo več veliko. tako sem sam prenašal njeno nežno sapo, njen topel objem, njene mehke lase, skupaj z bremenom vseh tistih davnih let, tja do izteka šlagerja. bogvekaterega… če kdo misli, da imajo stvari smisel in da bi tule moral stat zaključek s poanto, naj si ga pa lepoprosim odpleše sam!
bilo je nekega poznoseptemberskega popoldneva na ulici talcev, dan je šel ravno v noč. sedel sem na betonskem zidku pod kostanji in nisem mogel naprej. čakal sem, da se znoči. pred mano na cesti je neka ženska spravljala kolo v avto in mi šla na živce. lahko bi zapisal, da je bilo mlado dekle, srednje dolgih rjavkastih las, spetih v čop, čisto prijetnega videza, nenaličeno, športne postave, neizrazitih jošk, oblečena v temnejšo trenirko kvalitetnejše izdelave, z logotipom velike korporacije na prsih. lahko bi zapisal; ampak ne vem zagotovo, ker mi je šla preveč na živce. ostanimo torej kar pri neki ženski… ki ni počela nič takšnega! samo stala je tam in spravljala kolo v prtljažnik. jasno, da vam tudi o kolesu ne morem povedat nič bolj konkretnega… ne vem zakaj je trajalo tako dolgo, saj sem raje gledal mimo, ampak spravljanje kolesa v prtljažnik bi po mojih izračunih moralo vzet precej manj časa. gre ali ne gre, pač. sicer pa je bila ona tu že prej, jaz pa sem prišel zadnji in se brezdelno namestil na zidek tik pred njo. čisto mogoče bi bilo, da sem ji šel tudi sam na živce. čisto mogoče, ampak povsem nepomembno… ko je bilo kolo končno na varnem, se je usedla v avto in vžgala motor. pa ni speljala. ne. spet je ugasnila motor. kaj je počela potem ne vem, saj sem situacijo še vedno spremljal le s kotičkom očesa. in si želel, da čim prej mine… potem je spet vžgala motor in končno speljala. nisem gledal za njo… počasi se je znočilo in začelo je tudi rositi. prižgala se je ulična razsvetljava. redki mimoidoči so hiteli vsak po svojih opravkih. tudi sam sem počasi dvignil svojo prezeblo rit.
ki je vozil bemeiksa in se družil s tinejdžerji. v lokalih je pil hruškov sok in škrtuharskim delodajalcem je za svoje delo izstavljal račune s po šestimi ničlami. za ta dnar je še predobro, je imel navado modrovat med vnašanjem zadnjih popravkov… pa če se je le enemu izmed njih, voluharjev, enkrat samkrat zaradi njega zataknila jed v goltancu, potem je bil namen dosežen.
namen?
