škoda besed…

nekoč davno sem bil solastnik pralnega stroja. bil je to pralni stroj kvalitetne izdelave, obvladoval je cel kup programov za pranje raznovrstnega perila. belo, črno, malo-mešano… imel je velik kovinski boben, da si lahko vanj zbasal precej umazanije. le hrup tega stroja ni bil nič manjši kot je hrup katerekoli takšne živali. solastnik stroja sem bil polnih pet mesecev. ko se zdaj spomnim tistih časov, ne morem reči, da so bili kaj lepši, niti da so bili bistveno slabši od časov prej ali potem. mi je pa vseeno kar malo odleglo, potem ko sem izgubil lastništvo nad mašino. zadnja leta se namreč precej selim; vsaj v primerjavi z leti poprej. in pralni stroj je ena taka zares zajebana prasica za prenašat naokoli vsakih nekaj mesecev. vsaj, če se seliš tako kot jaz, iz danes na jutri, brez selitvenega servisa. ja, nekoč davno sem imel pralni stroj. nisem prepričan, če ga bom kdaj imel spet…

uvrstitev v grandfinale so mi pokvarili trije higgsovi bozoni, ki so se kar na lepem pojavili sredi piste. pravzaprav za dva izmed njih sploh nisem prepričan, če sta bila zares higgsova… ampak to niti ni važno! važno je, da so mi neki bozoni zapravili uvrstitev.

včasih (sicer zares redko, pa vendarle) se zgodi, da potem, ko je nam crknila krava, ta nazadnje vseeno crkne tudi sosedu.

neke noči, ko nikakor nisem mogel zaspat, in so se misli pijano podile levo-desno, kot vešča okoli žarnice, sem prišel do spoznanja, kako rešit svet. zelo preprosto; začet je treba z malim. vrnimo, na primer, prekmurje že enkrat nazaj madžarom. vse ostalo bo potem že prišlo samo od sebe… ko sem tiste noči končno zaspal, sem zaspal z nasmeškom na obrazu. nikogar ni bilo, ki bi ugovarjal. nikogar, ki bi pomodroval: hej, kaj pa če ga madžari sploh ne bodo hotli vzet?! svet je bil lep, harmonija zopet vzpostavljena, kraljična rešena.