naredil sem tiramisu. ker je uspel, sem ga razdelil na tri pravične dele. predšolskemu otroku sem namenil 20 odstotkov, sebi in življenski partnerki pa vsakemu 40 odstotkov. dal bi ji manj, a se načeloma zavzemam za enakopravnost med spoloma. svoj delež sem pojedel takoj in priznati moram, da me je po tem malo bolel trebuh. a kaj naj?! lahko bi se zgodilo, da bi že naslednji hip v stanovanje vpadli oboroženi specialci in zahtevali svoje. obstaja tudi verjetnost, da si bo kdo od preostalih dveh prejemnikov na krožnik naložil več kot lahko konzumira. v tem primeru se lahko nadejam še kakšne žlice viška. mislim, da se človeška solidarnost neha pri tiramisuju.
od vseh zamujenih priložnosti mi je žal edino, da tiste sobotne noči nisem pofukal druge najgrše babe v mestu.
moja mama je vedno govorila: jebemti, tri-pet, zapri že enkrat ta prekleti hladilnik! jaz pa mislim, da je stati pred odprtim hladilnikom nekaj najboljšega, kar ponuja življenje.
prišli so spet in so me spraševali, če hočem še več denarja. pustite me že enkrat na miru, sem vpil. imam povsem dovolj zase; ne vem kako naj vam to razložim. samo še milijon, samo še milijon, so vztrajali. težko je tukaj ohranit karakter.
potlej jih je še zanimalo, če bi se gol slikal za plejboj…
pojedel sem dva ija in šel v gavijolo. muska je nabijala in ljudje so migali. migal sem tud sam. tam je bila ena bejba. vprašal sem jo, če bi fukala z mano in rekla je da ne. malo sem še migal, potem sem šel pa domov.
