nadmudrivanje (2. del)

z robijem sva hotla it tisto poletje z bicikli k njim na kolpo. starci mi niso delali nobenih problemov.

“aja, na kolpo?” je dejal fotr. “prav.”

mati pa je nekam kislo pogledala.

leta kasneje sem izvedel, da je tiste noči v spalnici potekala približno taka debata:

mati: “PA JA NE MORTA KR SAMA S KOLESI NA KOLPO! PRI TRINAJSTIH…”

fotr: “ah, sej veš, da ne bosta šla.”

mati: “JA, ČE SI PA DOVOLIL?!”

trenutek tišine, da suspenz naredi svoje, potem pa…

fotr: “pa saj robija ne bodo pustili.”

-

par dni kasneje je robi v šolo zares prišel precej kislega obraza.

joshua_tree_large-tooo.jpg

dan je najbolj dolgočasen tik pred sončnim zahodom

ni zadetkov.

iskali smo nekaj

ker ne obstaja.

kam je šu blobrok?

šmrc…

nič ni bolj osebno in ni je daljše surle, kot če kapitalistu rečeš, da te premalo plača (ali: kako se dotakniti fuzbalista, ne da bi se ta zvrnil po tleh, zvil v klopčič in začel neutolažljivo javkati)

ne vem, verjetno jih tega učijo na faksu.

img_2578-diesel1.jpg

pa-pa-pa-pa-pa-parada

se spomnim tud dneva, ko sem postal pionir. po fešti smo šli s starci v mesto. takrat enkrat sta me plaho pozvala, kdaj mislim že snet to kapco pa rutko.

img_3163-dunes1.jpg

nekoč bom napisal pravljico za otroke.

imenovala se bo kurčepizdji mihec

in bo govorila

o kurčepizdjem mihcu.

bo tudi v verzih,

ampak ravno zato je

še nisem napisal.

ker mi verzi res ne grejo

najbolje.