škoda besed…

že par dni prebiva v moji hiši. ne vidim ga in ne slišim, ampak vsako noč me piči točno dvakrat. srbi pravijo: svakog gosta za tri dana dosta.

jutri ga bom ubil.

v stanovanju je soba

v sobi je postelja

na postelji je šotor

v šotoru živi lisička.

-

na vratih piše: ne moti!

če sredi mesta pade hiša

in tisoč cepcev to jasno vidi in sliši

pa vendar pravijo, da hiša ni padla

da je treba gledat s srcem

a je hiša res padla?

na celmu svetu si želim samo eno stvar:

da bi lahko potegnu še do devetih.

sva grizla kolena u eno zajebano strmino, pa se ustavi in si obriše švic.

“a veš kaj?! kr nej ga serjejo. jst pravim: bolj ga bodo srali, prej bodo šli u kurac.”

“ja, ampak če grejo oni, bomo šli tud mi vsi u kurac z njimi,” lovim sapo.

spijeva še požirek in greva naprej.

—

no, pol je šel pa u kurac sam. babo.

mi smo pa še vedno tu in čakamo, kdaj bodo že enkrat zares vrhunsko zasrali.