škoda besed…

prihajam iz leta ‘71. že v mladosti so nam rekli, da smo lahko karkoli hočemo, da je življenje prijazno in da se ne mudi. ne vem kaj so govorili kasneje drugim. verjetno nič tazga.

da so mi pri petintridesetih prvič zasmrdela jajca v hladilniku.

pridem v prodajalno po pumpo za kolo. tip mi razkazuje vse sorte pump in pumpic, ki so bolj podobne laserskim pištolam iz zf filmov, kot pa tlačilkam za zrak. nekako se ne znajdem, zato mi pomaga.

“kakšno kolo pa imate?”

peljem ga ven in mu pokažem Modrega dirkača. izraz na njegovem obrazu se takoj spremeni.

“ah… to?! Kolo si nabavite.”

ni mi jasno.

“pravim, da si nabavite Kolo. tole ni vredno niti 50€.”

“ja, saj. za toliko sem ga kupil.”

namrdne se in odide v prodajalno. iz najbolj oddaljene in zaprašene police privleče tlačilko za zrak. klasično. brez zf dodatkov.

ogledujem si Kolesa, ki jih prodajajo v tej trgovini. cene se gibljejo tam od 400€, za najbolj osnovni model, in navzgor. razlišljam na glas.

“če bi se s temle pripeljal v mesto, bi mi ga v treh minutah ukradli.”

tip me pogleda izpod čela.

“takega nimate za v mesto. v mesto se peljete s “tisto” rečjo zunaj. tega imate pa za zares.”

“a, tako.”

zdaj razumem.

tu pa tam se prikradejo, lopovi. a bi kupil delnice? nimam gnara, odgovorim. malce sumljivo me gledajo. res, prav nič nimam. potem se počasi poberejo. jaz pa vem, da jih ne bi kupil, tudi če bi ga imel.

delnice: to je tko kot alternativna medicina - verjet morš.

poletni večer je in sonce je že šlo za hribe.

fajn bi blo it na balkon in

odpret kšno pivo.

samo balkon je usran in mene boli grlo.